Aktualno

Kako mobilizirati les iz Pomurskih gozdov,

Pomen aktivnega gospodarjenja z gozdom in

Koristi gospodarskega združevanja lastnikov gozdov.

1. Preden se pogovarjamo o tem Kako, je dobro vedeli Kaj in Koliko

Površina: 39.400 ha

Lz: 9,9 mio m3 ali 250 m3/ha

Prirastek: 245.000 m3 ali 6,2 m3/ha

Možni posek: 130.000 m3/leto 3,4 m3/ha/leto 55 % od Pr

(2001-2010)

Dejanski posek: 114.600 m3/leto 3,0 m3/ha/leto 48 % od Pr

(2001-2010)

V obdobju 2011 – 2020 bo dovoljeno posekati najmanj 75 % od letnega prirastka ali

Možni posek: 175.000 m3/leto 4,4 m3/ha/leto 75 % od Pr

(2011-2020)

Ugotovimo: Količina možnega poseka v naslednjem desetletju, ki omogoča trajnost gozda, je v Pomurju glede na podatke GGN za več kot 45.000 m3 večja kot jo rabimo trenutno.

2. Kako spraviti na leto iz gozda toliko kot doslej + 45.000 m3?

Kaj se bo zgodilo z gozdom, če ne bomo toliko sekali?

Manjša intenzivnost sečnje pomeni nadaljnjo hitro akumulacijo lesne zaloge v gozdovih, v povprečju bolj debela drevesa, vse več pre-debelih dreves, hiranje nekaterih dreves, končno manjši vrednosti izkupiček.

Pametni varčujejo drugače, tako, da kapital obračajo (plemenitijo), če pa to ne znajo, pa ga zaupajo takim, kito znajo.

Razmišljanje razvitih družb: Gozd je poleg svoje okoljske in socialne vloge tudi pomemben narodno-gospodarski element. V tem pogledu z njim gospodarijo tako, da trajno daje največje možne tržne, okoljske in socialne učinke. Gozd daje (mora dajati) dobiček lastniku, surovino predelovalni industriji, delovna mesta v gozdu, logistiki, industriji, energetiki, administraciji, raziskovalcem, turizmu, lahko nadomešča fosilna goriva in zato zmanjšuje izpuste toplogrednih plinov itd.

Ali smo dovolj odgovorni in skrbni lastniki gozda in ali se zavedamo, da tudi naš gozdiček lahko kaj pripomore k temu?

Pa začnimo od začetka.

- Ali poznamo posestne meje in ali so te v našem gozdu sploh označene?

- Kdaj smo nazadnje v vsaki parceli svojega gozda sekali, ga negovali? Ne? Se ne splača? Ne moremo zaradi starosti, bolezni, nimamo opreme za delo v gozdu, nismo usposobljen za to delo? Drugemu pa ne zaupamo. Pa saj se itak nič ne splača. Naj rajši raste. NE!!!

In kaj lahko storimo?

• Bodimo odgovorni in skrbni lastniki. Naš gozd je naše premoženje, zato nam mora prinašati materialno korist, pa četudi smo ga podedovali in za njegovo lastništvo nismo vložili sredstev.

• Označimo meje svoje posesti. Če meje niso znane, je edina pristojna institucija GURS oz. pooblaščeni geodeti. Vendar to stane. Mejo lahko dogovorita tudi mejaša, jo sporazumno označita in jo spoštujeta. To pa stane samo naš čas in pripravljene mejne označbe.

• Če sami nismo usposobljeni in opremljeni za težko in nevarno delo v gozdu, naj ga opravi usposobljen in opremljen podjetnik, firma. Prodajmo les na panju – stoječa drevesa. Če smo prepričani, da nas kupec lesa na panju želi opehariti, prodajmo les sami, sečnjo in spravilo pa naj naredi usposobljeni podjetnik ali firma. Vendar takrat moramo vedeti, komu bomo prodali svoj les, ker mora biti temu primerno skrojen (razrezan na prave dolžine). Tu pa je že trg, kjer se ne znajdemo najboljše. Torej bo slej ko prej potrebna odločitev o najugodnejšem načinu izvedbe del.

• Znebimo se paradoksa vrednosti: Navezanost na svoj gozd je ponavadi zelo čustvena. Iz tega razloga je njegova vrednost v naših očeh visoka. In takšna so tudi naša pričakovanja, ko prodajamo les iz njega. Če izkupiček od prodaje lesa ni tak, kot smo si ga predstavljali, in ponavadi ni, potem prevlada mnenje, da nas je že kdo okoli prinesel. Vendar trg lesa oblikuje cene po krutih pravilih ponudbe in povpraševanja, PC pa je skoraj zagotovo manjša od tiste, ki so jo oblikovala naša čustva.

• Bodimo zadovoljni z dobičkom, ki ni nujno velik. Če pokrijemo vse stroške in ostane 1 EUR, je tudi to dobiček. Naj bodo naša pričakovanja o velikosti dobička premo sorazmerna s količino, kvaliteto, vrsto in lokacijo lesa.

• Drva niso edini sortiment, ki pride iz gozda. V naši praksi se vse preveč vrednega lesa pokuri. Za kurjenje uporabljajmo le tisto, kar se na trgu ne da boljše prodati. Tudi če je v deblu samo eden vreden hlod (kar je pri listavcih pogosto), ga je škoda razrezati v drva. Seveda morajo biti pričakovanja od prodaje tega enega hloda realna.

• Sekajmo zdrav les in ne sušice. Manj sušic med redno sečnjo, večji bo izkupiček.

• Varčujmo na pameten način. Ali s tem, ko v svojem gozdu ne sekamo dovoljenega, res varčujemo? Lesno maso da! Vrednosti pa velikokrat ne, saj se prirasla lesna masa nabira na drevesih srednje in slabe kakovosti, ki s svojim debeljenjem nikoli ne bodo prešla v višji cenovni razred. Drva bodo ostala drva, nikoli vreden hlod. Če pa skozi izbiralno redčenje vzamemo iz gozda drevesa slabše kvalitete, se prirastek »seli« na kvalitetnejša drevesa, kjer bodo rasli vrednejši sortimenti.

• In kako dolgo čakati s sečnjo vrednih dreves? Cene vrednih sortimentov, razen izjem, kot so hrast in nekateri plemeniti listavci, rastejo do premera 50, 60 cm. Pri debelejših hlodih, cene zaradi težjega obvladovanja in predelave, padajo.

Gozd bo zato nagradil samo tiste, ki bodo vedeli kako delati z njim, in kako streči trgu. Če se lastniki ne boste soočali z zahtevami današnjega dne, se izobraževali, usposabljali, strokovno pristopali do gozda kot ekosistema, in iz njega na umen način pridobivali les za zadovoljevanja trga, potem nagrade ne bo. Cilja, v regiji posekati 175.000 m3 lesa letno, ne bomo dosegli.

Gospodarsko združevanje lastnikov.

V Pomurju nam je uspelo, da ste se lastniki začeli združevati v dve Društvi lastnikov gozdov. Takšno združevanje je dobro in koristno zaradi druženja, izmenjave mnenj, izkušenj in informacij, lažjega organiziranja izobraževanj, morda celo popustov pri skupinski nabavi opreme. Finančnih učinkov, ki bi bili kot posledica skupnega nastopanja na trgu iz tega naslova ni.

Zaradi majhne gozdne posesti, povprečen pomurski lastnik gozda ni sposoben pripraviti za eden kamion s prikolico ali za eden vagon istovrstnega lesa. Zato so pri prodaji manjših količin potrebni odkupovalci lesa – posredniki, ki v bistvu zbirajo in potem prodajajo les predelovalcem. Logično je, da delo posrednikov (ogled lesa, sestava ponudbe, kamionski prevoz, manipulacija lesa na skladišču, dokončna odprema za prodajo) stane, zato so te odkupne cene nekoliko nižje, kot pri končnem predelovalcu.

Postavi se vprašanje, ali lahko dva, trije ali štirje lastniki gozdov skupaj pripravijo za kamion ali vagon istovrstnega lesa in sami organizirajo prevoz, denar pa si razdelijo v deležih pripravljenega lesa. Lahko! Samo dogovoriti se morajo, se držati rokov priprave in si zaupati. To so najenostavnejše oblike gospodarskega sodelovanja. Nadaljnja stopnja je skupna nabava mehanizacije ali aktivnejše sodelovanje v strojnih krožkih. Končna stopnja so zadruge, ki ni nujno da so kot firme. Tudi zadrugo lahko ustanovi smo nekaj lastnikov gozdov. Pomembno je le medsebojno zaupanje, korektno sodelovanje, upoštevanje dogovorov in uspeh nebi smel izostati.

Zaključek:

• Desetletje v katerega smo vstopili ponuja veliko dela in priložnosti v Pomurskih in tudi Slovenskih gozdovih.

• Naša izbira je ali bomo znali to priložnost izrabiti sebi in družbi v prid ali pa bomo varčevali na ne-umen način.

• Pomurski gozdarji si ne želimo, da bi bila gospodarska kriza in visoke cene nafte edini razlog za večjo sečnjo.

Odločitev je v naših rokah, oz. glavah.